25/01/2026
Tole ne bo lepo branje. Ne bo mehko. Tako, kot ni bilo tiste dve noči groze in strahu v Zidanem mostu – iz ust trboveljskega rudarja, ki je kopal za žive in mrtve dni, eden izmed tistih, ki je takrat, kot so to storili tudi mnogi izmed njegovih kumeratov, ko so stopili iz jame na svetlobo, pa ne zato, ker bi se hoteli nadihati svežega zraka, ampak zato, ker so za njih neznani ljudje na belem dnevu umirali...ne da bi ob tem pomislili na svoja življenja...svoje družine, otroke ...
Ko danes kdo reče, da je narava lepa in mila, mu jaz, glede na spomin iz Zidanega mosta, ne morem prikimati.
Narava ni mila. Narava je kruta – in useka brez svečane napovedi s fanfarami.
In tiste januarske noči leta 1877 je udarila tako, da se je zemlja, ki jih je hranila, sama odpovedala svojim ljudem.
Mi, v Trbovljah smo takrat, vsaj mislili smo tako, živeli z zemljo ... v resnici pa mnogo bolj proti njej. Vsak dan smo lezli pod njo, jo rezali, lomili, jemali kruh iz njene teme. In ko se je pri Zidanem mostu utrgala, smo vedeli:
če kdo zna kopati v strahu, v temi in v molku – smo to rudarji.
Vest je prišla hitro. Prehitro.
Plaz. Vas Briše. Ljudje zasuti. Otroci. Hiše, ki so še zvečer stale, zjutraj pa jih ni bilo več.
Nismo čakali na ukaz.
Nismo spraševali, kdo bo plačal.
Nismo gledali na uro.
Nismo razmišljali, ali bi šli...
Ko se je novica razširila, je rudnik poslal štirideset mož. Jaz sem bil med njimi. Med prvimi. Oblečeni smo bili v tisto, kar smo imeli – delovne cote, težke škornje, roke, vajene krampa. S seboj smo vzeli samo eno misel: če je kdo spodaj še živ, ga moramo slišati.
Ko smo prišli v Briše, ni bilo vasi.
Bila je rana v hribu.
Zemlja, gramoz, skale – vse skupaj zmešano kot meso in kosti. Hiše so bile raztrgane, temelji odrezani, tramovi kozolcev polomljeni kot vžigalice. Tam, kjer je tekel potoček, je bilo jezero. Tišina pa…tista tišina je bila hujša od krika.
Kopali smo brez govora.
Kopali smo z rokami, kadar in kolikor je bilo treba.
Kopali smo, čeprav smo vedeli, da mnogih ne bomo našli živih.
Prvi dan smo izkopali otroka. Poldrugo leto starega...
Takrat se ti v prsih nekaj zlomi. Pa ne jokaš. Rudar ne joka. Samo še globlje zagrize.
Vodila sta nas župan in zdravnik, a delovne sile ni bilo dovolj. Železnica je zamujala. Gospodje iz oljarne so spali. Bakelj niso hoteli dati.
Mi pa nismo spali.
Delali smo noč in dan.
Izmenoma. Kot v jami. Samo da je bila jama odprta proti nebu.
Kopali smo pri Jamškovi hiši. Pri Mačkovi. Tam je bila zemlja težka, mokra, nevarna. Vsak udarec je lahko sprožil nov zdrs. A kdo bo šel stran, če ve, da je spodaj mati? Oče? Otrok?
Ko je zemlja zajezila Savinjo, smo vedeli, da še ni konec. Voda se ne pusti zapreti.
In res – 18. januarja zvečer je spet zadonelo.
Tisti boben…ko zaigra zemlja...
Kdor ga ni slišal, ne ve, kaj je strah.
Drugi plaz je bil še hujši.
Odnesel je železniški nasip, tračnice, pragove – vse! V Savinjo. Enega delavca je zaneslo čez reko, pa je ostal živ. Čudež.
Reka pa ni imela kam. Zamašena. Naraščala je. In grozila, da bo vzela še to, kar je ostalo.
Naslednji dan nas je prišlo še sto knapov iz Trbovelj.
Takrat se je videlo, kaj pomeni rudarska solidarnost.
Nismo prišli gledat. Prišli smo reševat reko, ker če rešiš reko, rešiš ljudi.
Kopali smo strugo. Razbijali skale. Delali v vodi, do pasu, do prsi. Mrzla je bila, kot smrt sama.
Roke otrple. Hrbet boleč. A nihče ni odnehal. Mi ne, knapi...
Ko so prišli vojaki – pionirji – smo delali z njimi, ne pod njimi. Oni so imeli ukaze, mi izkušnje.
Straže so bile postavljene na hribu. Če bi se zemlja spet premaknila, bi nas pokopala skupaj.
Pa smo ostali.
Dnevi so šli. Savinja je končno prebita. Voda je padla. Most so postavili. Nasip popravljali. Vlaki so spet vozili.
Firbci so hodili gledat.
Mi smo hodili kopat...
Februarja smo končno odprli odtok.
Vojska je odšla. Večina delavcev tudi.
Mi pa smo še iskali...
Takrat so rekli, da je pogrešan rudar Martin Močnik. Eden izmed nas.
Verjetno ga je vzela Savinja. Tako, kot je vzela hiše, ljudi, imena.
Koliko jih je umrlo?
Zapiski pravijo: štirinajst.
Jaz pravim: preveč.
In, ko danes kdo reče, da so bili tisti časi počasni, naj ve:
ko je bilo treba, so trboveljski rudarji tekli.
Ne z nogami – s srcem.
Nismo junaki iz kamna.
Smo ljudje, ki znajo kopati, tudi ko se trese svet.
In če bi bilo treba še enkrat – bi šli. Brez vprašanj.
Ker rudar, ki zna jemati iz zemlje, mora znati tudi dajati življenje nazaj, kolikor ga pač lahko.
To je vse, kar imam povedati.
In to je več kot dovolj...
