Obožujem risanje po stenah, skakanje po lužah, gledanje risank,... Velik otrok po duši na srečo me pa imajo otroci tudi radi, vsaj večinoma no ;)
O DRUŽINSKEM FOTOGRAFIRANJU Z ANITO
Družinsko fotografiranje z Anito ima odprto zaslonko za vse, ki si želijo:
fotografijo poroda,
highkey fotografije nosečnice in novorojenčka,
photoshop oz. lightroom uporabljam samo za popravo beline, črnine, pretvo
rbo v črno/bele in sephia, izrez, dodajanje/odstranjevanje barv in mini popravke na ozadjih,
obraze retuširam le na željo stranke,
fotografijo družine, rojstnega dneva, krsta in poroke,
vsi si lahko privoščite fotografiranje,
z velikim veseljem se poslužujem tudi fotografiranja v naravi. Naravna svetloba, naravne barve ozadja in romantične lokacije. Vsakokrat, ko grem mimo kakšne nosečnice ali dojenčka, bi jih rada fotografirala. Vsi smo različni, ampak vsi lepi. V vseh svojih obdobjih, v življenju. To me veseli in z veseljem počnem 24 ur na dan, 365 dni na leto. Pri fotografiranju v studiu ne uporabljam nasilnih in močnih studijskih bliskavic, ampak raje konstante luči. Iščem pa tudi dovolj svetel prostor za svoj fotografski studio, kjer bi bila dnevna svetloba dovolj. Prvi poganjki družinskega fotografiranja z Anito, so se začeli pred 9. leti, ko je sin moje sestrične praznoval svoj prvi rojstni dan. Takrat sem prišla k njim na obisk, za majhnega otroka, zelo pozno zvečer. Iz nam še vedno neznanega razloga, je Miha oživel in mi začel pozirat pred fotoaparatom. Naj povem, da takrat nisem sploh še imela digitalnega fotoaparata in prvič sem slikala z njihovim fotoaparatom. Bil je nikonov boljši fotoaparat. Ksenja je rekla, da njima nikoli niso uspele take lepe fotografije kot meni… Hvala! Nato sem nadaljevala z njeno drugo nosečnostjo, ko sem jo fotografirala nosečniško, novorojenčka, krst in seveda tudi prvi rojstni dan. Takrat sem sama imela fokus na izdelavi spletnih strani in oblikovanju, o fotografiranju sploh še nisem razmišljala, rada pa sem fotografirala že od zelo ranega otroštva (9 let) in vsi fotografi, kamor sem nosila razvijat slike, so me hvalili o mojem smislu kompozicije, osvetlitve itd. Tega sem se zavedela šele sedaj, ko sem izdelovala koledar Prisluhnite pesmi srca in živite življenje! Bila sem uradni razredni fotograf na vseh šolskih izletih. Zanimivo, a ne. Potem si nekako nisem in nisem kupila digitalnega, klasiko me je pa bilo sram uporabljat. Vse dokler nisem spoznala Borisa, ki je tudi zelo rad fotografiral. Spet sem rada vzela fotoaparat v roke in nastajale so lepe fotografije makrotov in narave.
_MG_9531V življenju nas večinoma premakne kakšna nesreča, bolezen ali smrt nekoga, ki ga imamo radi. Tako je tudi mene, ko je umrl meni zelo ljub pevec Toše Proeski. Nekaj mesecev pred smrtjo je gostoval v mariborski diskoteki, sama pa nisem imela denarja za koncert, saj sem si šolanje plačevala sama na leto, pa tudi nisem velik ljubitelj diskotek, zato sem rekla, da ko bo prišel v našo dvorano Tabor, grem… Tega koncerta ne bom nikoli dočakala, saj je kmalu zatem umrl, jaz pa sedela v šoli na predavanju o fotografiji. Že dolgo sem si želela fotografirat koncerte, ljudi, naravno, vse… Po koncu predavanja sva se z Borisom zapeljala v bližnjo trgovino, da si pogledam fotoparate. Čez 1 teden sem ga že imela in veselo začela fotografirat.
