https://www.facebook.com/1598397933723430/

Ubrana dvorana

Home
Slovenia
Ljubljana
Ubrana dvorana

Prostor namenjen delavnicam, predavanjem, vadbam in terapijam, ki zvišujejo harmonijo življenja. Za najem prostorov se obrnite na [email protected]

Če želite prejemati obvestila o dogajanju v dvorani nam pošljite email na [email protected] in vsak mesec vas bom obveščali o tem kaj se pri nas dogaja.
_____________________________________
Dejavnosti in programi, ki se redno odvijajo v Ubrani dvorani:

- DELAVNICE ZA MATERNICE Z ODGOVORNIMI LASTNICAMI so osemtedenska srečanja za ženske, ki so se začele prebujati in bi si želele raziskati

svojo ženstvenost, notranjo moč, intuicijo in življenjsko poslanstvo. Naučimo se povezati z notranjim vodstvom. Več info najdete na http://harmonija-zivljenja.weebly.com/delavnice-za-maternice-z-odgovornimi-lastnicami.html, pogledate pa si lahko tudi video o moči maternice: https://www.youtube.com/watch?v=16OHZEqdgDs

- ENERGIJSKE KOREKCIJO S POMOČJO VIBRACIJSKE KINEZIOLOGIJE - Vibracijska kineziologija je neinvazivna metoda pri kateri dobimo od vašega telesa, s pomočjo mišičnega testiranja, informacije o tem katera energijska polja v vašem telesu delujejo pravilno in katera ne (govorim o čakrah, avričnih poljih in meridianih) ter kako jih lahko uravnovesimo. Srečanje traja 2,5-3 ure. Več informacij in prijave na [email protected]

- LETEČA JOGA- je imenovana tudi AcroYoga in je odličen pripomoček, s katerim na zelo zabaven način okrepimo svoje telo, se naučimo komunicirati z AcroYoga partnerjem (pridete lahko sami ali v paru), spoznamo nove, res kul ljudi in se imamo na splošno zelo fajn (kar pripomore k dodatni, globoki sprostitvi telesa). Več informacij: http://letecajoga.org/

- POSTAVITEV DRUŽINE ALI PARTNERSTVA - celodnevna delavnica vodena po metodi postavitve družine na kateri vsi postavljamo prav poseben odnos - odnos z našim partnerjem. Več na : https://pripravanapartnerstvo.wordpress.com/

- Ob ponedeljkih ob 19h ter ob petkih ob 17h lahko vadite jogo POT NAVZNOTER s Tino Košir. Več informacij najdete na https://tinakosir.si/joga-pot-navznoter/joga-pot-navznoter/

- Ob ponedeljkih ob 19h je čas za tečaj ŽIVIM JOGO z Mojco Juvančič. Več informacij o vadbi in Mojčinem delu najdete na fb strani: https://www.facebook.com/%C5%BDivim-jogo-Living-Yoga-560637713991624/. Če nimate časa za tečaj, se lahko pridružite tudi online delavnicam, ki jih izvajate doma kadarkoli imate čas: https://www.facebook.com/%C5%BDivim-jogo-Living-Yoga-560637713991624/

- vsako drugo nedeljo v mesecu je za ženske čas, ko se podružimo in se skupaj z Manjo Potočnik iz društva Žad posvetimo vajam, ki povečajo našo vitalnost in nas pripeljejo bližje k sebi.

- različna PREDAVANJA IN DELAVNICE na temo: Priprava domače zobne paste in dezodoranta; Vas bo kavin klistir ubil ali rešil?; Zvočne kopeli; serija predavanj Zavesten moški/zavestna ženska; Masaža trebuha; Tajska masaža za domačo rabo; AcroYoga delavnice za starše in otroke; Terapevtsko letenje; Pletenje košar in podstavkov za sušenje zelišč, Izdelava izdelkov iz usnja, Izdelava valentinovih srčkov polnjenih s sivko in še mnogo več. Za prejemanje obvestil o dejavnostih v Ubrani dvorani in informacij o najemu dvorane nam pišite na [email protected]

06/04/2025

ČAS JE ZA SVEŽ POGLED

Poslušam intervju z eno vodilnih mindfulnes učiteljic v ZDA, ki ta predmet uči tudi na Harvardu. Všeč mi je način kako razmišlja. Odprta je za raziskovanje. Spominja me na dvoletnega otroka.
Se še spomnite kako vas je spravljal ob pamet z ˝Mami, zakaj to?¨ ˝Kaj je to?˝ ˝Kako pa to?˝… No, tako bo nas vse najbrž spravljala ob pamet tale starejša gospa, ki je pri sedeminsedemdesetih bolj polna življenja kot večina petintridesetletnic.

Všeč mi je, kako postavlja pod vprašaj aboslutno vse kar smo vzeli zdravo za gotovo. Na primer: ˝Koliko je ena plus ena?˝ Preprosto ne? Naučili so nas, da je dve. Ampak a je, razen na matematičnih testih to res vedno pravilen odgovor? Je res tudi v praksi?

Je res, da če združiš en oblak in še enega, da imaš dva oblaka? Ena reka in še ena, kadar združeni res rezultirata v dveh rekah? Khm.
Pa vendar vsi na vprašanje koliko je ena in ena odgovorimo, da je dve.

V srednji šoli sem imela eno odštekano učiteljico matematike, ki si je vzela celo uro časa, da nam je pokazala matematični dokaz, da ena plus ena ni dve. Torej ne samo, da v naravi pogosto ni, tudi matematično se da dokazat, da ni. In mi še kar gonimo isto resnico, ki so nam jo povedali pri sedmih letih in jo potem utrjevali dovolj dolgo, da več ne dvomimo in se ne sprašujemo. Škoda.

Še večja škoda pa je, da je tako tudi z večino ostalih reči. Do petdesetega misliš, da veš že vse kar je pač smiselno vedeti. Potem te useka predmenopavza, v upanju, da skapiraš, da nič ne veš in v upanju, da boš poskusila pogledati stvari drugače, morda bliže njihovi resnični naravi. Da se boš približala modrosti, ki naj bi te prežemala v starosti.

Ampak, ker nam je medicina vse življenje servirala idejo, da je vsako odstopanje od normale zelo narobno in da je treba tako imenovane simptome čim prej odstraniti, pa tudi, če to pomeni, da jih potisnemo globoko vase in počakamo deset let, da se manifestirajo kot čisto nekaj drugega, kar bomo spet potisnili. Da nam ja ne bi bilo treba pogledati na novo.

In ko smo že pri medicini. Ellen v intervjuju izpostavi zanimivo temo – rak v remisiji. Če imamo raka in ko ozdravimo, nam medicina namreč ne reče, da smo zdej zdravi in naj gremo nazaj in živimo zadovoljno, polno življenje. Ne, povedo nam, da je rak v remisiji in da se lahko kadarkoli vrne in potem nas pet let redno spremljajo in iščejo ali se je že vrnil.

Zakaj, se sprašuje Ellen. Zakaj nam je pri prehladu jasno, da ga prebolimo in če ga dobimo spet naslednje leto, je to drug prehlad? Nikoli ne rečemo: ˝Oh, pred štirimi leti sem imela angino, potem je bila par let v remisliji in zdej je spet izbruhnila.˝

Ne, preprosto nam je jasno, da smo dobili spet angino. Ampak ker vemo, da smo jo pred štirimi leti uspeli premagati, vemo, da jo bomo tokrat najverjetneje tudi.

Pri raku pa … Kot da nam ne želijo dati te moči, tega zavedanja, da sem imela raka in mi je uspelo ozdraveti. In če se pojavi nov rak (in vemo, da pogosto ni ista oblika, niti ni enako agresiven kot je bil prejšnji) bom torej že vedela, da lahko spet ozdravim. A ne bi bilo to nekaj čudovitega?

Ampak ne, mi rečemo, da ga je nekdo imel, potem je bil v remisiji in ko je spet izbruhnil, je umrl. Nobene moči ni v tem, nobenega zmagoslavja in zavedanja, da zmorem, da je stvar ozdravljiva. Ena sama nemoč in čakanje na konec. A ni to žalostno?

In to sta samo dva primera, ko namesto, da bi pogledali in vzeli stvari kot takšne kot so, si privoščili svež pogled nanje, vlečemo dalje staro, nabijamo strahove, ne spustimo stvari, da bi nas lahko zapustila.

Želim si, da bi imeli za začetek dan za zvedavost. Na primer, da rečemo, da je ponedeljek dan za svež pogled in da vsak ponedeljek vstanemo, zavedajoč se, da je najverjetneje večina tega kar vemo neresnična in naučena in si privoščimo svež pogled. Da poskusimo pogledati drugače na svetlobo, na zajtrk, na oblačila, obnašanje ljudi, na nakupe, na … življenje pač.

Zanima me kako bi se svet spremenil v enem letu, če bi vsi imeli vsak teden ponedeljke, ki bi prinašali v naša življenja svežino. Kaj pravite? Bom vesela, če podelite z mano v komenatrjih kaj mislite, da bi se spremenilo, če bi začeli gledati na vsakdanje stavri čisto na novo?

P.S. Jeseni se začne sestajati ZARJINO PLEME - ženska druženja z namenom povezovanja s sabo in enako mislečimi. Z namenom priti bližje k sebi, zaslutiti vodstvo maternice v vsakodnevnem življenju in ostajati v stiku s svoji avtentično naravo ❤

30/10/2024

SI DELATE MISELNE VZORCE V GLAVI?

Moj brat ne hodi na delavnice in kar se vzgoje tiče ne bere priročnikov, pa vendar z ženo vzgajata svoje otroke za moje pojme bolje kot marsikdo. Vsi, ki imate otroke, tale zapis vam morda lahko koristi.

Zadnjič smo pri mami barvali ograjo. Njegova dva otroka sta se mi javila za pomočnika. Prepričana, da ne b***a dolgo zdržala, saj sta stara 5 in 10 let sem vzela njuno ponudbo kot muho 10 minutnico in si morala po nekaj urah šmirglanja in barvanja priznati, da sta še kar tam. Iana (5 let) so najbrž prepričala delovna očala, ki jih je lahko nosil dokler se je posvečal ograji, s Tio pa sva imeli zelo zanimive pogovore in imela je tudi čisto svoj čopič, za katerega je vedela, da ga bo privatiziral Ian takoj, ko zapusti prizorišče. Danes bi rada z vami delila najin pogovor, ker se mi zdi zelo pomemben.

Ne spomnim se kako se je začelo, vendar je 10 let stara Tia omenila, da ji je ati rekel, da si mora v glavi delati miselne vzorce. Prosila sem jo da mi malo bolje razloži to idejo in rekla mi je tole:
˝A veš, ko se karkoli zgodi, jaz najprej pomislim, da mi je nekdo naredil to zanalašč. Druge opcije takrat sploh ni.˝ Vprašam naj mi pove en primer. Reče: ˝No, na primer, zadnjič sem nesla ven svojo novo stekleno flaško. Ati mi je lepo rekel, da je nevarnost da se bo razbila, ampak jaz sem bila tako zaljubljena vanjo, da sem jo preprosto morala vzet s sabo. Postavila sem jo na klopco in 5 minut kasneje je Ian brcnil žogo vanjo in flaša se je seveda razbila. Znorela sem. Takoj mi je bilo jasno, da je to naredil zanalašč in napadla sem ga.

Ko sva prišla domov mi je ati rekel, da je opazil, da skoraj vedno najprej pomislim, da je nekdo naredil zanalašč in da bi bilo veliko boljše, če si naredim najprej miselni vzorec vseh možnosti. Na primer, mogoče je bila nesreča in Ian sploh ni hotel zadeti moje flaške, mogoče sploh ni vedel, da je tam, mogoče lahko prevzamem odgovornost za to, da sem jo dala na klopco in ne na travo, kjer bi bila bolj varna ali pa, da nisem poslušala atijevega nasveta… Skratka, ko si naredim miselni vzorec vsega kar vidimo kot možno, grem in vprašam še Iana zakaj je to naredil. In šele nato ponorim, če je seveda potrebno. V tem primeru ni bilo, ker ko sem vprašala Iana je rekel, da je hotel žogo brcniti čisto drugam, ampak se mu ni posrečilo. Bilo mu je res žal, ko je videl kako me je prizadelo. Tudi men je bilo žel, ker sem ga brez razloga nadrla kot da je kriminalec. Tako da, sedaj vadim risanje miselnih vzorcev vsakič, ko se kaj zgodi.˝

Vau. Sem si mislila, res kul. Všeč mi je bila njena raziskovalna narava, zato sem se odločila, da grem še malo dlje. Rekla sem ji, da imamo ljudje pogosto v sebi neke avtomatike, ki niso resnične in nam ne koristijo, se pa pojavijo čisto avtomatsko in brez našega razmišljanja in, da jih je zelo dobro prepoznati in spremeniti. Daj mi primer, je rekla Tia.

Na primer, nekateri ljudje mislijo, da so za vse sami in ne glede na to koliko jim pomagamo, ohranijo to idejo. Seveda sem izbrala ta primer zato, ker vem, da je to eno izmed njenih avtomatik. ˝Ja, je takoj rekla, moja mami je taka. Na primer, poslušaj tole: zadnjič je ati nastavil smeti pred vrata, ni pa jih takoj odnesel. In pri nas res ati VEDNO odnaša smeti. Pride mimo mami in reče: ´A sem pri nas res čisto za vse sama. A lahko enkrat nekdo drug odnese smeti ven´. Ampak Vesna, ne spomnim se, da bi jih v resnici kdaj ona odnesla.˝ Zelo dober primer, ji pritrdim. Ampak želim, da tudi sama pri sebi vidi to avtomatiko. Ker bodimo iskreni, opaziti finte pri drugih je bistveno lažje kot videti jih pri sebi.

Ponovno poskusim; ja, jaz tudi vidim, da imam malo te avtomatike, čeprav sem že veliko delala na tem se mi včasih še vedno prikrade misel, da mi nihče noče pomagat. Pogleda me in se opogumi: ˝Ja, sej to. Jaz tudi mislim, da jo imam.˝ Malo se še pogovarjava o tem kje se to kaže pri njej in kako lahko, ko jo prepozna spet naredi miselni vzorec in pogleda sliko malo bolj realno. Če ugotovi, da je res vse naredila sama ali če je dela preveč, da bi zmogla lahko nato prosi ostale za pomoč. Strinjala se je, da je to dobra ideja in da bo poskusila. Povedala sem ji, da te stvari pogosto trajajo nekaj časa, da jih res zvadimo, tako da naj ne obupa, če ji ne bo šlo takoj.

Zvečer sem rekla bratu, da se mi zdi, da z ženo ful dobro vzgajata svoje otroke in da mi je všeč njegov prijem z miselnimi vzorci. Njegov odgovor: ˝Veš kaj, jaz mislim da pri vzgoji ni nekih hudih filozofij. V resnici moraš razen tega, da jih imaš iskreno rad prav naredit samo ene tri stvari in ena izmed njih je to, da jih naučiš razmišljati s svojo glavo.˝ Amen, ni kaj dodati.

29/10/2024

Drage moje dame,
v svojih nabiralnikih poiščite oktobrski Mesečnik Ženska Ženski. Tokrat v njem odgovorim na vprašanje: ˝V katerem delu cikla sem jaz najbolj jaz?˝ In vabim vas, da si odgovorite preden ga preberete ;).
V njem predstavim srce parajočo, pa vendar za marsikatero žensko preveč resnično pesniško delo Katje Premrl o pridni punčki.

Če si prijavljena in mesečnika nisi prejela, je najbrž v promocijah ali spamu. Google je namreč tako intligenten kar se razvrščanja tiče, da ga celo meni vrže med promocije ;).

Če slučajno brezplačnega mesečnika še ne prejemaš, pa bi ga želela, se lahko prijaviš preko povezave v komentarjih.

10/10/2024

STVARI ZA KATERE NE VEM, DA JIH NE VEM

Pred veliko leti sem obiskovala tečaje na katerih so radi rekli, da je zelo, zelo malo stvari, ki jih vemo in vemo, da jih vemo. Če bi narisali krog in v njem označili delež, bi bila tortica v njem komaj vidna. Stvari o katerih songovorili tukaj so npr. vem, da mi je ime vesna, vem da sem po narodnosti Slovenka, vem tudi, da imam dva pasuša, vem da razumem slovensko, angleško in hrvaško, vem da …

Drugo malo tortico predstavljajo tiste stvari, za katere vemo, da jih ne vemo. Vem npr. da ne vem kako govoriti špansko, vem da ne vem kaj dosti o atomski fiziki, vem da ne znam igrati fuzbala, vem da ne znam peti po notah ali igrati klavirja, … In če sta ti dve kategoriji komaj opazni in predstavljata manj kot 10 procentov celega kroga, kaj je potem preostanek? Ugotoviš?

Preostanek kroga, torej kos torte, ki jo komaj zmaže cela družina so tiste stvari, za katere ne vem, da jih ne vem. Katere bi bile to? Poskusi najti nekaj primerov preden nadaljuješ z branjem.

Torej, stvari za katere ne vem, da jih ne vem, ne morem imenovati, ker pojma nimam kaj so. Kajti takoj, ko ugotovim kaj to je, že smukne v drug košček torte.

Ampak ravno ta nam dela največ preglavic. Še posebej tistim od nas, ki vemo, da smo, ko enkrat ugotovimo kje je problem, sposobni in pripravljeni narediti vse kar je v naši moči, da stvari spremenimo. In tukaj pridemo do področja telesa. Medicina nam je servirala nekaj resnic od katerih jih je kar nekaj na pol, drugi del pa popolnoma neresničnih. Alternativa nam je servirala nekaj resnic od katerih jih je prav tako nekaj na pol, drugi del pa popolnoma neresničnih. In potem imamo še notranje vodstvo, ki je pogosto precej omejeno z idejami, ki so nam jih servirali ostali. In ker si moram notranje vodstvo prevest v stavke, da lahko s temi idejami nekaj naredim, se včasih zaplete.

In če ste otrok zgodnje travme in imate nežno telo – kar ga skoraj zagotovo imate - je velika verjetnost, da si niti z medicino niti z alternativo ne morete zares pomagati. In če imate nežno, super-senzitivno telo, je zelo, zelo verjetno, da ste otrok zgodnje travme in da je najverjetneje ta novica v tistem kosu torte, v katerem so tudi ostale stvari, za katere ne veste, da jih ne veste.

Šele v zadnjih letih se pri nas malo več govori o zgodnji travmi. In šele v zadnjih letih s k nam prišli tudi strokovnjaki, ki dejansko vedo kako nagovoriti telesa, ki so doživela zgodnjo travmo. Zakaj je pomembno nagovoriti telesa? Ker ima naš um spomin od nekje četrtega leta dalje in se o tem dejansko ne moremo pogovarjati. Naš možgan se ne spomni. Naše telo pa.

In od kod travma, če smo pa imeli super starše in super otroštvo? Naši starši so bili zavedeni v načine rojevanja (npr. materam prijazne porodnišnice, kjer so nas po porodu odnesli, takojšnje rezanje popkovine, metanje na trebuh, zadrogiranje porodnic med porodom, …),v vzgoje za katere danes vemo, da povzročajo travmo (npr. hranjenje na uro, puščanje jokajočih otrok zvečer, ker se bodo že navadili, ločene posteljice za dojenčke, …) in sistem nas je odtrgal od mam pri treh mesecih ali enem letu, čeprav vemo, da traja simbioza otroka in mame tri leta. Vse to je lahko (ni pa nujno) travmatska izkušnja.
In k temu lahko dodamo še doživljanja v maternici. Ko delamo na Delavnicah za maternice z odgovornimi lastnicami vajo v kateri podoživimo življenje v maternici jih običajno 8 od 10 ugotovi, da je bilo tam srednje do izredno neugodno, hladno, temno, skeri, počutile so se same in prestrašene. In vse to je običajno v kategoriji reči, za katere ne vemo, da jih ne vemo.

In ko se začnemo ukvarjati s svojim zdravjem nas redkokdo usmeri na zgodnjo travmo. In tudi če nas, kot mene že zdavnaj so, imajo zelo, zelo redko rešitve, ki delujejo.

Jaz se s svojim zdravjem zelo intenzivno ukvarjam že skoraj 20 let. Pred nekaj leti se mi je zdelo, da sem naredila vse kar je pač bilo možno naredit. Me je pa čudilo kako to, da moje telo ne sledi vsemu temu napredku. V resnici mi je namreč uspelo na neko normalo spraviti kemijo v telesu, ki je bila več kot samo porušena, uspelo mi je natrenirati um, tako da sem imela v resnici zelo lepo življenje in uspelo mi je urediti vse dele mojega življenja tako, da sem imela vse pogoje za razcvet. In telo, kot da vsega tega ne opazi.

Odločila sem se, da začnem na začetku, pri porodu, za katerega sem vedela, da je bil travmatičen. Absolutno vsem, ki sem jih poznala sem govorila o tem, da iščem rešitve. In enkrat me je poklical Igor in rekel: ˝Mislim, da imam nekaj zate˝. In sem šla na MNRI. Moje telo je prvič našlo nekoga, ki ga je razumel, nekoga, ki je znal z njim. Gogine zlate roke so se začele pogovarjati z mojim živčnim sistemom in ga učiti.

In na srečo mi je prijateljica s Hrvaške povedala za telesno usmerjeno psihoterapijo. Že pred desetletjem v resnici. In na mojo srečo potem Urška ni nehala govorit o njej, dokler nisem obljubila, da se vpišem. In kombinacija tega dvojega je naredila za moje telo to, kar so prej naredile vse vaje in terapije za ostale nivoje.

Začeli smo učiti živčni sistem kako delovati. Ker zgodnja travma pusti v njem tako razdejanje, da se iskreno čudim, da sem sploh lahko normalno živela. Že tukaj sem naletela na ideje za katere nisem vedela, da jih ne vem. Npr. to, da nimam nobenega refleksa postavljenega. Ali pa to, da gredo moje celice v paniko če se premakne nekaj, kar ni direkt pred mojimi očmi, če dvignem roki za več kot 30 stopinj, če zaslišim katerikoli zvok katerekoli jakosti, da moj sistem ne ve, kako se boriti z gravitacijo in zato troši noro energije da stojim pokonci, … Seznam je v resnici neskončno dolg.

To odkrivanje stvari, za katere nisem vedela, da jih ne vem, se je potem nadaljevalo na Cir-u (Center za integrativni razvoj). Odkrili smo, da je za moj organizem problem že to, da v oči vstopi svetloba. Si predstavljate prebujanje zjutraj? Ugotovili smo, da vsi deli mojega selfa niso utelešeni in da sem se zato pač organizirala glede na okolico v kateri sem odraščala. Kdo je torej Vesna, ki je prišla na ta svet in dobila v uporabo tole telo? Ugotovili smo, da me lahko prvi pogled z mamo (terapevtko) vrne v telo. Ugotovili smo, da si moje telo zares želi biti zdravo, vendar ga moram naseliti, napolniti z energijo in prizemljiti in prvič sem dobila tudi orodja kako to narediti. Vsi razni Tai Chi-ji in joge in ostali treningi, ki delujejo za ljudi, ki so prvo leto, dve nekako uspeli preživeti z relativno malo travme, so pri meni popolnoma odpovedali. Mrzla voda me je samo zmrznila, večina klasov joge odpeljala še bolj iz telesa, po Tai Chiju pa sem hotela umreti od izčrpanosti. Ko pa sem na ciru vprašala kaj naj naredim, da dobim energijo v telo, je bil odgovor jasen in kratek – delaj z utežmi. In to je bilo točno to, kar nisem želela. Jaz bi jogo, ples, raztezanje, … Ampak ne, Nina je rekla uteži in mi ni dala druge opcije. In sem začela. Z vodo sem napolnila litrske flaše in delala z njima celo leto, dokler mi niso prijateljice za rojstni dan podarile dvokilskih. Na vsem tem sedaj delamo in moje telo se je začelo pobirati. Avtoimune bolezni so se zmanjšale na pol. Energija se mi je povečala. Ne še toliko, kot bi želela, ampak se je in vidim, da se še bo.

In razmišljam kaj bi bilo, če vse te reči, za katere nisem vedela, da jih ne vem, ne bi prišle do mene? Če bi še naprej verjela, da moramo odstraniti nekaj organov in vsak dan pogoltniti nekaj tabletk (kot je predlagala medicina) ali da moram piti ašvagando in še ene 45 drugih reči (kot je predlagala alternativa), travma, ki je prežemala vsako celico mojega telesa pa bi cvetela naprej? Kaj bi bilo z mano čez 20, 30 let? Najbrž nočem vedeti.

Zakaj pišem o tem? Sploh ne z namenom, da bi delala za kogarkoli reklamo. Pišem preprosto zato, da se začnemo vsi skupaj spraševati, kaj je še v tem kosu torte, v katerem so stvari, ki jih ne vemo, da jih ne vemo – o sebi, o svojem telesu, psihi, vzorcih delovanja. Ker mogoče pa ni treba živeti s tem super senzitivnim telesom. Mogoče mu pa lahko dam to kar potrebuje, da bo bolje? Mogoče ga lahko naredim bolj pripravljenega na ta prevelik, preglasen in pregrob svet. Niste sami

29/09/2024

Drage moje dame,
v svojih nabiralnikih poiščite septembrski Mesečnik Ženska Ženski. Tokrat v njem spregovorim o strtih srcih in o tem ali je morda mišljeno, da se srce stre. Nora ideja, vem, ampak razložim tudi kako sem prišla do nje. In ne, ni moja, posvojila sem jo ;).

V njem tokrat predstavim zelo zanimivo umetniško delo 'srcejonike'. V moj nabiralnik so priletele skupaj s pesmijo. Kako pa tudi naj bo drugače, če jih je ustvarila krasna umetnica Katja Premrl

09/09/2024

Takole se je zgodilo. Prostor, kjer so bile knjige Razumeti žensko. Misija nemogče? je bil zgleda malenkost preveč vlažen in knjige so dobile take male pikice tu in tam. Po tehtnem razmisleku ali naj romajo v kanto za smeti ali ne, sem se odločila, da vam jih ponudim 2 za ceno ene. Če koga zanima, cena za 2 knjigi + poštnina je 22,90 €.
Lahko kar v trgovini kupite 1 in v opombe napišete 2 knjigi ;). Povezava do trgovine je v prvem komentarju.
POVEJ NAPREJ

03/09/2024

Tole je zapis, ki sem ga pred leti našla v We'moon 2013 in je zame še vedno najlepši zapis o staranju telesa ❤

The Beauty of a Body Growing Old
It's been called ugly

the shape a woman's body takes
when her leaves change color

silvery hues
golden sallow

pigment returning to the earth
rooting her firmly into herself

breasts, belly and buttocks
fullness of ripened fruits

hanging heavy and low
seduced by the earth

calling her back
creases of joy
of pain

experiences
etchings of life lived

herself she shows the world
skin sagging

pulled down by the weight
of the seasons through the years

towards the earth
grounding her
into her power
into her wisdom
with the firmness of stone.

- Barbara Raisbeck 2010

31/08/2024

Drage moje dame,
v svojih nabiralnikih poiščite avgustovski Mesečnik Ženska Ženski. Tokrat v njem spregovorim o zajezenem življenju. O vseh tistih potencialih, ki si želijo ugledati luč sveta, pa jih naši strahovi potisnejo nazaj v temne kotičke.
V njem predstavim zelo zanimivo umetniško delo. Tokrat ga v resnici ni ustvarila ženska, ampak njena maternica. Pismo maternice meni je nastalo na delavnicah Poletje z maternico, maternica pa je spregovorila Sat Pavan Kaur

28/08/2024

NAŠO CESTO SLAČIJO

Zadnjič sem se pogovarjala z žensko, ki je pred kratkim postala prvič mama. Malega sladkega sineka je zibala v naročju in mi pripovedovala, da je postala čisto druga ženska. Od znotraj druga. Na zunaj se ni bog ve kaj spremenilo, le da nje, kot jo je poznala, ni več tam.

To je nekaj kar se zgodi večini žensk, morda kar vsem, ampak nekatere niso toliko v stiku s sabo, da bi opazile. Nekatere ne želijo opaziti in nekatere si morda niti ne upajo opaziti. Pa vendar pri tem veličastnem prehodu mlada ženska sleče svojo notranjost in obleče notranjost mame.

In danes, ko sem se peljala domov sem naletela na bagerja, ki je slačil našo cesto. Lomil je deset centimetrov trdega asfalta, za katerega se je še včeraj zdelo, da je nezlomljiv. Pod njim se je bolj in bolj razgaljeval droben, ranljiv pesek, ki ni navajen sonca in ni navajen odtisa gum mojega kolesa na svoji 'koži'. Kako nora podobnost, sem pomislila.

Pri vsakem prehodu sleče ženska svojo notranjo podobo, občutek same sebe, kot ga je poznala. To razkrije mehko sredico na katero ni niti najmanj navajena. Predvsem pa ni nanjo navajena njena okolic, ki bi seveda rada obdržala vse ljudi take kot so. Ker dokler smo vsi taki kot smo vedno bili vemo kako ravnati drug z drugim in zdi se, da je prisotna določena varnost. Ko se razkrije nova sredica, je le ta ranljiva in tudi sama, tako kot pesek ne-navajena na zunanji svet. Ima te, da bi se zaprl v svojo sobo in malo negoval to novost, se navajal nanjo. Prav kot je bil danes občutek, da bi tisti pesek najrajši ostal pod asfaltom, navajen na tisto temno življenje.

To obdobje vmes, ko razpada ena notranjost in se še ni rodila druga je v življenju ženske po mojem najtežje. Nismo navajene živeti z nesigurnostmi. Nismo navajene biti preveč ranljive in drugi nas morda ne poznajo v tej vlogi in se začnejo tudi sami čudno obnašati. Prav kot smo štorasti, ko nekdo umre in ne vemo kako z žalujočimi, ki so ostali, tako tudi ne vemo kako s temi ženskami, ki so na nek način izgubile sebe in se še niso navadile na nove podobe, ki prihajajo za njimi. In te nove podobe tudi še pravzaprav nimajo dokončne oblike, tako da je skoraj nemogoče vedeti koga naj vzljubim. Zelo vznemirjajoče stanje.

Takšno je moje dojemanje pred-menopavznega obdobja, ko se staro poslavlja in novo še ni vzniknilo. Občutek je, da sta se obdobji pms-ja in menstruiranja, ki sta zadolženi za pogled navznoter, razširili čez celoten mesec. Občutek je, da vsak del mene vsak trenutek tipa za tistim kar se ima za roditi iz tegale 'piščeta'. Občutek je precej dezorientirajoč, ampak kot tisti razgaljen pesek tudi poln potenciala. Na pesek na cesti lahko navozimo zemljo in zasadimo cvetoč vrt, lahko položimo kocke in se delamo, da je bolj stara kot je v resnici, lahko jo zalijemo z novim, čisto črnim asfaltom, lahko nanj nasujemo tople, okroglaste kamenčke ali pa postavimo poleg bazen in dišečo leseno plažo ali pa jo pustimo kot je. Karkoli je mogoče in tak je občutek tudi pri meni.

Vprašanje pa je, koliko sem si sposobna in pripravljena vzeti od te pogače, ki jo menujem svoboda. Koliko sem pripravljena tvegati, da se Vesna, kot jo poznam in jo poznate vi, spremeni in postane nekdo, ki nam bo manj ali pa bolj všečen. Koliko sem sposobna in koliko je sposobna to sprejeti moja okolica. in pa, koliko se mi ljubi. To je namreč ključno vprašanje od kar sem se rodila. Koliko se mi ljubi raziskovati kdo sem in kam naj grem. Kdo se rojeva in kdo umira znotraj.

Pri tem je seveda v mojem življenju maternica tista ključna skozi katero tipam kaj je sploh pripravilo zame Življenje, kaj je torej moja pot v tem zadnje obdobju na zemlji. Ker to je pač tisto, kar me v resnici zanima. Všečnost že dolgo ni kvaliteta, ki bi se mi zdela vsaj malo seksi. Moja pot je tista, ki je prevzela krmilo in ji dovolim da me pelje. In ker sem šla v življenju že čez pekel in ponovno vstala, si povila potolčena kolena, vdihnila svež zrak in nadela malho sebe, si upam reči, da sem pripravljena. Ne brez strahu ali brezbrižno. Ne! Z veliko sočutja in polno torbo ponižnosti. Ne tiste cerkvene, ko se delaš manjšega kot ti pripoveduje srce, da si. Ne, tiste zdrave ponižnosti, ki se ji reče v angleščini 'humble', ko veš da si mala pikica v tapiseriji, ki se ne igra sama, ampak je del celote, ki je ne razume prav dobro, ampak je vseeno pripravljena igrati na polno.

Tako da, če ste tudi same v procesu prehoda, pa naj bo to puberteta, prvi odnos z moškim, materinstvo, pred-menopavza, smrt ali pa karkoli drugega, kar vas želi sleči do nagega, vedite, da niste same. Veliko nas je in skupaj smo v tej ranljivosti in razgaljenosti in prestrašenosti. Vdih in izdih v to zavedanje

21/08/2024

KO (MAME) NI DOVOLJ

Kar nekaj se vas je prepoznalo v mojem prejšnjem zapisu o oralni karakterni obrambi in veliko vas je prosilo naj napišem še kaj.

Rekli smo, da oralna karakterna struktura nastane na podlagi obrambe ki jo je otrok prisiljen razviti zaradi travmatične izkušnje, ko mame ni toliko, kot bi je potreboval. To lahko pomeni, da je fizično odsotna, lahko pomeni da je odvisnica, ki se vsake toliko odklopi, lahko pomeni, da gre v službo, ko še nismo pripravljeni, lahko tudi pomeni da nima dovolj mleka, ali dovolj potrpljenja, da nas podoji kadar potrebujemo hrano ali tolažbo, morda cartanje. Lahko pa pomeni tudi, da je mama ves čas ob nas ampak je konstantno zaposlena z drugimi rečmi in smo ji vsakič, ko izrazimo potrebo po njej malo odveč. In sodobna kultura s svojimi zahtevami izmozga mamo do točke, ko ji otrok pogosto je preveč in odveč.

Lahko pa ne dovolj mame pomeni tudi, da je fizično z nami, pa je nefunkcionalno ali funkcionalno disociirana ali pa je preprosto na fb-ju ali ig-ju. In same veste kako porinjene ob stran se počutite kadar prijateljica ali partner naenkrat 'pade v telefon'. No, otrok nima koncepta telefon, fb, ig in nima lastne izkušnje padanja v telefon. Zamislite si torej kako izgubljen mora biti v takih trenutkih on. Kaj si mora misliti o svoji pomembnosti če ga takole odrežemo?

Ker otrok nima vseh teh konceptov in ker se nekako do tretjega leta ne počuti ločenega od mame, je seveda, ko mame ni dovolj prepričan, da mora biti nekaj narobe z njim. Nemalokrat se odloči, da svet ni prijazno mesto in da zanj preprosto ni dovolj, da ni pomemben, da ne šteje, da to kar si želi nima nobene vrednosti ali celo, da si je želeti karkoli nevarno. Ker otrok vse doživlja skozi telo se seveda odzovejo tudi celice.

Johnson govori v svoji knjigi Character styles o treh stopnjah nastanka orane strukture:
- otrok, ko njegove potrebe niso zadovoljene najprej protestira. Če se mati ne odzove in ga potolaži se
- začne počutiti obupanega in nato
- odneha.

Ker je stalen obup in protest zanj preveč, otroku ne preostane drugega kot da se od svojih potreb odreže in jih neha čutiti. Sčasoma ugotovi, da je, če nima potreb življenje veliko lažje za vse, zanj in za ljudi, ki zanj skrbijo. Otrok na nek način neha čutiti sebe.

Ustavimo se za trenutek in se zavejmo tragike. Desetletja kasneje bomo od tega istega, takrat že odraslega človeka, zahtevali, da ve kdo je, da intuitivno čuti svoje potrebe in potrebe drugih (npr. svojih otrok ali partnerja) in jih zna civilizirano skomunicirati.

Vrnimo se k majhnemu leto, morda dve staremu otroku, ki je pravkar ugotovil, da je boljše, če ne čuti svojih potreb. Ker je vse kar čuti takrat občuteno preko telesa (intelekt je še precej slabo razvit) se mora prilagoditi telo tako, da lahko zaduši željo še preden se zares pojavi. Kaj se zgodi? Stisne se. Energija se potegne proti centralni liniji, roke in noge so slabo prekrvavljene, torej pogosto hladne. Telo oralca se zaradi koncentracije energije proti centralni liniji tudi ne bo razbohotilo navzven, raslo bo v višino, v širino pa ne. Zaradi slabe pretočnosti tudi ne bo mišičasto (tudi če telovadi), ampak nekako izpraznjeno. Včasih izgleda kot da težko stoji in bi potrebovalo podporo, saj so noge po navadi šibke (in oralni ljudje se tako pogosto tudi počutijo). Roke pogosto precej dolge in človek daje občutek, da ne ve kaj bi z njimi (še posebej, če ga drugi gledajo). Zakaj? Poseganje po tem kar je želel je bilo problematično in roke, dragi moji, so v tisti starosti predvsem za poseganje za tistim kar te privlači. Značilna so tudi povešena ramena in žalostne oči.

Spomnim se kako mi je mami konec osnovne šole kupila en elastičen 'brezrokavnik', ki bi naj naravnal mojo 'slabo držo'. Najbrž ne rabim omenjati, da ni deloval. Še leta kasneje sem delala vaje za hrbet, dokler ni bil res lepo natreniran, moja ramena pa se niso premaknila nazaj niti za centimeter. Takrat še nisem vedela, da mišice niso edino kar drži ramena in lopatice tam kjer naj bi bile 'doma'.

Taki otroci tudi pogosto obolevajo, še posebej, če to pomeni, da takrat pa mama in njena nega je na voljo.

Kot odrasli ti ljudje pogosto dajejo, dajejo, dajejo, do izčrpanosti, nato pa se počutijo krive ker so breme drugim. Verjamejo tudi, da si morajo ljubezen zaslužiti in da brez nič ni nič. Ne verjamejo, da jih ima nekdo lahko rad take kot so, brez, da se do nezavesti izmučijo. Ko dajanje ne prinese željenih rezultatov (kar jih po navadi ne), se sesedejo in so žalostni ali celo depresivni. Ko si malo naberejo moči gredo v nov krog prizadevanja. Pogosto tudi veliko premikajo in uporabljajo usta in ustnice. Se spomnite pogrizenih svinčnikov iz osnovne šole? Se kdaj našminkate in dve uri kasneje ugotovite, da ste si nekako iz ustnic uspele pojesti vso šminko, razen morda čisto zunanjega roba? Ste kdaj grizle nohte? Se pogosto odhrkavate ali pokašljujete? Kovidni čas je bil fini za ugotovit ali pokašljujemo, ne.

Ker je tisti dojenček moral zatreti svoj agresivni impulz (to je psihoterapijski izraz za sledenje življenjski sili v nas in nima veze z agresijo v smislu nasilja) je ustavil pretok v telesu, zato je običajno tudi energije malo, pa čeprav imate morda po Human designu delujoče tri ali štiri motorje. Tak človek si zato običajno tudi ne bo vzel kar mu življene ponuja. Ne bo znal najti dobrega v življenju in ne bo znal uživati. Taki ljudje bodo na primer šli na masažo in namesto, da bi se na masažni mizi raztopili in vzdihovali od užitka, bodo ves čas nekaj premišljevali in ko bo konec bodo imeli občutek, da ni bilo dovolj. Tako kot se dojenček ni do kraja naužil dobrega, se tudi kot odrasel ne zna. Pogosto odrasel oralec ne bo znal videti obilice ljudi, ki ga imajo radi in tudi, če je obdan z ljudmi, se bo boril s strahom pred zapuščenostjo.

Kaj lahko naredimo, če smo se prepoznale? Fino je, da ozavestimo, da sploh ne vemo kdo smo brez te rane. Kdo je bila tista Vesna, Mateja, Simona, … preden je ugotovila, da zanjo ni dovolj. Nato se najprej objemimo in malo pocartajmo. Preglejmo svoje življenje in ugotovimo kje imamo občutek da ni dovolj (denarja, časa, ljudi, projektov, ljubezni, dotika pozornosti, priložnosti, …) in začnimo zavestno iskati rešitve. Zavestno se ustavimo kadar divjamo in si povejmo, da je dovolj časa in da smo izumili opravičilo zato, da ga lahko uporabimo, če se na koncu ne izide. Zavestno poskusimo dati samo 90%, če vemo da si s svojimi dejanji kupujemo ljubezen. Poglejmo kateri ljudje nas samo pijejo in se pogovorimo z njimi. Najdimo načine, da bo naše in njihovo življenje malo bolj v ravnovesju. In če le lahko si najdimo telesno usmerjenega terapevta, ki lahko naš živčni sistem nauči, da je dovolj. Ki mu bo dal to, kar ni dobil, ko smo bili majhni otročički.

In mame. Niste krive! Naredile ste kar ste lahko in če ste vzgojile oralnega otroka bi rekla, da ste bile tudi same najverjetneje žrtve podobne travme. Ker, če nimate dovolj tudi dati ne morete dovolj. Ne otroku. Ker otrok čuti ali dajete iz viška ali iz praznine. Odraslega lahko vržete na finto z nasmehom na obrazu in s sladkimi besedami zagotovila, da delate to z veseljem. Otroka pa vaš nasmeh in vaše besede ne zanimajo, otrok čuti kaj je v vas. Ne pozabite, da takrat še ni ločen od vas. Zato namesto, da se bičate, poskrbite zase. Pozdravite to obrambo v sebi in otroci bodo sledili sami od sebe.

P.S. Drugega septembra gremo v živo z novo skupino žensk, ki si želite globoko vase. S tistimi, ki ste pripravljene na lastno samoraziskovanje in povezovanje s svojo globino, ki se je pogosto morala umakniti, skriti, zabrisati, ker v našem svetu prevladuje prepričanje, da za nas ni dovolj, da si nimam pravice vzeti tega kar potrebujem, da je boljše biti ljubljen kot avtentičen in zvest sebi. Moje vabilo je: ˝Kaj če je možno oboje?˝ In tukaj bom šla še en korak naprej. ˝Kaj če je resnična povezanost možna šele, ko sem napolnjena, izpolnjena in na svoji poti?˝ Kaj če je to res? Ena izmed tematik na delavnicah bodo tudi rane iz otroštva.
Za tiste, ki vas maternica kliče je povezava do dogodka v komentarjih ;).

Address

Ljubljana

Website

facebook.com

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Ubrana dvorana posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Business

Send a message to Ubrana dvorana: