18/09/2021
KAKOR NAROČEN
Zadnji dan »izziva« je prišel tako nenadno, kot prvi. Res nikoli si nisem predstavljal koliko stvari se lahko spremeni v 40ih dneh. Pa saj se tudi sedaj zares ni spremenilo veliko, samo jaz. Svet okoli mene teče po ustaljenih tirnicah, fizične sile še vedno obračajo svet. Ljudje še vedno se še gledamo z zaljubljeno zavistjo!
Spremenil pa se je moj notranji svet. In to s tako silo in hitrostjo, da mi je na trenutke res prav fizično slabo! Res, če lahko kako opišem tehle 40 dni na kratko bi rekel, da sem na emocionalnem »rollercoasterju«. In to na tistem, ki te poleg vrtoglave hitrosti zasipa še z vodo, obrača na glavo in ti pred očmi vrti 3D film! Rad imam rollercoasterje🎢!
Saj se mi je to dogajalo že prej…seveda! Ampak zdaj imam prvič široko odprte oči(za tiste, ki me poznate je to smešna prispodoba. Glede na to kako velike oči imam!). Na očeh pa ne nosim več filtrov, ki bi mi svet obarvali v rožnato, sivo, črno ali mi omilili slabost. Nope, zdaj se soočam z vsem, kar mi življenje postavi na pot. Predvsem se spopadam s strahom in tega nisem upal nikoli prej priznati. Strah me je, ker sem se prvič po dolgem času spomnil vseh ambicij in sanj, ki sem jih imel preden sem se prvič predal! Strah me je, ker ne vem točno kam naj se obrnem in iščem ljudi in knjige, ki bi mi rekli »poglej Maj ravno isti primer, kot je tvoj imam na voljo. Preprosto naredi to in boš v trenutku izpopolnjen« 😄😄
Ker pa takih knjig in ljudi ni + kdo za vraga bi pa lahko rekel, da je že videl mojemu, identičen primer…HAHAH. Sem hočem, nočem , postal veliko bolj samostojen in odločen! Odločil sem se in se na polno zaposlil z delom, projekti in hobiji. Učim se vzeti čas tudi zase in se ukvarjati s športom, kar pomeni rutino in disciplino. Moji dnevi melanholije in obupanosti so se spremenili v ure. Moji dnevi ne fokusiranega lenarjenja so se spremenili v prah. Moji dnevi obupovanja nad neuspehi in porazi so se spremenili v dneve razmišljanja o življenju in ljubezni, ki sem jo imel srečo izkusiti.
Kakor naročen pa je prišel 40ti dan, ker sem danes zanesljivo pokopal še zadnji košček tistega, kar me veže na moje zdaj že preteklo življenje(kakor temu rada reče tudi moja prijateljica in učiteljica Katarina). Sam se sploh nisem zavedal, ker je to en zame res lep del mojega življenja. En tak, brez katerega danes zagotovo ne bi bil tukaj. Ki mi je dal upanje v to, da sem vreden več, kot sem si zase mislil sam. Da moram tudi ta del sebe pokopati in odtrgati od sebe, ker me definira v pretekliku. Pa mi je spet p***o v naročje darilo v obliki nauka…in sem ga, in ga bom zakopal globoko a blizu srca. V skrivnem upanju, da bom nekoč nekje lahko izdelal košček, ki se bo prilegan na njegovo mesto. Mogoče s tvojo pomočjo.
Zdaj pa vidim, da sem napisal preveč in hvala tistim, ki ste zdržali do konca.
Mojih izzivov pa ni konec! Več o tem…jutri!
