03/11/2025
Okoli ˝vseh svecov˝ (1. novembra) večkrot razmišlamo pa si gučimo o smrti, kak krez leto. Smrt je v naši družbi grotala skoro ˝tabu tema˝, negda pa so jo dojemali kak neizbežni del živleja, sej so z joj bili dosti bolj v stiki in so z joj živeli. Že gda je ker vmira, so se zbirali ob jen, pa že umirajočemi so navodno dali v roke žegnano svečo, ka bi leži mrja pa ka bi mu lüč svetila na drügi svet. Navodno so celo živleje šparali človekovo krstno svečo in po stori navodi bi nej do konca zgorela, gda človek merje. 🕯🙏Takoj, gda je negda človik mrja, so v hiši stavili stensko vüro, odprli okna, pa pokrili špegel, ka se v jen nebi vida odsev mrliča. Mrtvega so sorodniki ali sosedje mujli, moškega tüdi obrili, in ga/jo oblekli v svetešji gvant, ki si ga je navodno son priprava že za cajta živleja. Gda so ga oblekli so ga položili na ˝oder˝ (pare), rekli so, ka so ga ˝gor naredli˝. V vüsta so pokojnemi vleli krožico (kupico) žganice, ka nebi preveč ˝kipa˝ (kipel, se razkrajal), pod oder pa djali vidrico (vedro) zemle ali peska, ka bi na sebe vlekla slab düh. Pokojnemi so navodno roke sklenili v molitev in mu jih prepleli s petenoštron (rožnim vencem), okoli lega pa nadevali pileke (svete podobice). Gda so prišli ˝molit˝ (kropit), neso pozdravili z ˝Dober den˝ ampak z ˝Hvaljen Jezos˝, pri odri pa so navodno pokleknili iz za pokojnega zmolili. Gda so zmolili, so ga poškropili z vejicoj füšpena, rožmarina ali asparageca, namočeno v žegnani vodi, ter ga trikrat prekrižali, tak ka so se ga doteknili na čeli, vüstah pa prsih – vervali so, ka če se mrliča dotekneš, te nede stroh. Tak so se pri hiši dva dni pa dve noči glasili lidje, domoči pa so jih tüdi postregli. Tak so pokojnega meli v svoji sredi še nekej cejta, tak ka so se meli od jega cejt posloviti pa sprejeti jegovo smrt – ločitev od jega.🥀
foto: starejša ženska na mrtvašken odri, Prlekija, sredi prešjega stoletja