24/05/2026
Menda je bilo petkovo druženje s Čaietno prijetno in živahno akustično doživetje. Prvi dogodek, ki ga organiziram pod okriljem mojega zavoda ART KUHA in našega društva KVART, pri katerem mi ni uspelo prisostvovati. To pa na račun izjemnega dogodka - 30. obletnice OŠ 🙂 Pa sem si rekla, da v zameno za družbo na dogodku z vami delim kratek insert mojega petkovega srečanja.
Moj prihod je v smeh spravil marsikatero sošolko in sošolca, ki ju zaradi fizične razdalje nisem ugledala že tri desetletja. Šlo je takole: zaradi res gosto nakopičene pločevine na aorti dežele, ki jo tik pred navalom hord narodov s severa in vzhoda obsežno krpajo in s tem nevarno ožijo, sem se do mojega rodnega mesta prebijala z dvojno količino časa in goriva. Tako sem na obletnico zamudila tisto uverturno uro, ko skupno sramežljivost nelagodja rešuje dejstvo, da dejansko prav nihče med nami ne prepozna vsakogar od nas na prvi pogled, čeprav smo skupaj preživeli dobršen del otroštva.
No, prva zadrega se je začela z vstopom v hotel, kjer se je dejanje obletnice godilo. Prostorni hodnik je vodil le do ene hale, kjer je bila zbrana druščina. Moj prvi pogled je padel na krožnike. Uf, po dolgi vleki skozi cestno črevo mi je že udarjalo po želodcu in druščina je, zgleda, že pospravljala glavno jed, torej seveda zamujam. Ob tem pa me je zagrabila pričakovano neprijetna stiska: uf, jaz tukaj nikogar ne prepoznam, joj, eni res že izgledajo v letih … Tega sem se najbolj bala.
Ujela sem enega od natakarjev za komolec in mu prišepnila, ali je to obletnica OŠ. Ta se je obrnil in za hrbtom odstrl panoje, ki večjo dvorano ločujejo od manjšega prostora, ter mi z rahlim nasmehom namignil: »Ne, ne, tukaj je veselejši del.« Namesto med obletnico sošolcev sem zašla v sedmino.
No, in ko sem se tako prikazala nerazorožena pred vsemi sošolkami in sošolci, ki jih je bilo kakšnih štirideset razigranih primerkov, je vse zrlo vame in me provociralo: »Kaj, veš, kdo sem? No, no, Tanja, kaj me gledaš tako dolgo, povej že moje ime.« Tako se je neprijetnost mešala z zabavo na način, da so se lahko vsi smejali na račun enega.
Potem pa je sledilo, da me je še ena od domnevnih sošolk prepoznala in zakričala: »Tanja, pridi sem, kako sem te vesela!« Jaz sem v tesnem objemu prikimavala: »Tudi jaz,« a iskrenost me ni hotela zapustiti: valda, katera sošolka je že to? Pa sem ji s pritajenim glasom prišepnila: »Oprosti, res se ne morem spomniti, kdo si pa ti?« In tako sem prvič tikala katerokoli od mojih učiteljic OŠ - našo štiriletno razredničarko.
Večje sramotne zmedenosti si skoraj nisem mogla privoščiti, tako da sem se lahko po tem le še sprostila. In ja, zgodilo se je vse tisto, česar sem se bala, a hkrati sem bila tako vesela, da so moji sošolci še vedno mladi, polni energije, vneme, želje po druženju, svojih zgodb o uspehih in družinah, ločitvah in izzivih. Ob njih sem začutila še vedno prisotno neizmerno radost do uživanja življenja. 😇
