07/06/2025
[𝘕𝘢𝘨𝘳𝘢𝘥𝘯𝘢 𝘪𝘨𝘳𝘢: 𝘓𝘰𝘷 𝘯𝘢 𝘮𝘰𝘳𝘪𝘭𝘤𝘢, 5. 𝘥𝘦𝘭]
‼️Zgodba 𝙐𝙩𝙤𝙥𝙡𝙟𝙚𝙣𝙖 𝙨𝙧𝙚𝙙𝙞 𝙜𝙤𝙯𝙙𝙖 se približuje vrhuncu – danes objavljamo peti, predzadnji del napete kriminalke, v kateri nič ni tako, kot se zdi.
Zdaj je čas, da stopiš v vlogo detektiva. Si zbral_a dovolj sledi? Si pozorno bral_a, opazoval_a motive, napetosti, drobne namige?
Če misliš, da veš: KDO JE MORILEC, sodeluj v nagradni igri!👇
📍 KAKO SODELUJEŠ?
🔍 Preberi vseh pet delov zgodbe Utopljena sredi gozda na strani KrimiFest.
🔍Všečkaj našo Facebook stran KrimiFest Slovenija .
🔍Všečkaj objave posameznih delov zgodbe.
🔍V komentar pod to objavo zapiši svoj odgovor na vprašanje: 👉 𝗞𝗱𝗼 𝗷𝗲 𝗺𝗼𝗿𝗶𝗹𝗲𝗰?
📚NAGRADA:
Med vsemi, ki boste pravilno razkrinkali morilca, bomo naslednji vikend izžrebali zmagovalca, ki prejme literarno nagrado – kriminalni roman, izdan letos!
Kateri? Naj za zdaj ostane skrivnost … 😉
📢 Zmagovalca bomo objavili v komentarju pod šesto (zadnjo) objavo zgodbe 𝙐𝙩𝙤𝙥𝙡𝙟𝙚𝙣𝙖 𝙨𝙧𝙚𝙙𝙞 𝙜𝙤𝙯𝙙𝙖.
🕵️♀️ Zberi sledi. Postavi hipotezo. Tvegaj in ugibaj. Morda boš prav ti razkril_a morilca … in prejel_a knjigo!
Zdaj pa zberite pogum. Zadnja noč je smrtonosno blizu. 👇
𝟳. 𝗣𝗲𝘁𝗸𝗼𝘃 𝘂𝗱𝗮𝗿𝗲𝗰 𝗽𝗼𝗱 𝗽𝗮𝘀𝗼𝗺
Nekateri dogodki niso veliki po obsegu, ampak po tem, kako dolgo odmevajo. Sandrin bes zaradi mojih kopalk se je čez noč polegel. No, vsaj na videz. Še vedno pa je pod površjem prijaznih nasmehov tlelo. Otroci so že pozabili, da se je kaj zgodilo. Odrasli smo delovali složno, kot da v tej zasedbi že leta organiziramo skavtske poletne tabore.
Stegovodja je po kosilu animiral otroke, jih učil o rastlinah, ki rastejo v tem času. Razlagal je o tem, katere so strupene in katere ne. Ker so ga pozorno poslušali, Sandra in Meta pa sta že lupili krompir za naslednji obrok, sva z Matejem imela dve uri zase. Vprašal me je, ali bi šla z njim na sprehod. Hotela sem biti sama, vročina je načela mojo potrpežljivost, ki sem jo kasneje ohladila v reki. Tokrat brez gledalcev, a še vedno v svojem pikčastem bikiniju.
Petkov večer se je začel z dvema napovedma: krstom novih skavtov in morebitno krajo zastave. »Prejeli smo skrivno pismo sosednjega stega,« je stegovodja razglasil med večerjo, z nasmehom, ki je hotel biti sproščen, pa mu ni čisto uspel. »Zastavo bodo skušali ukrasti nocoj.«
Otroci so zavriskali, nekaj jih je zaploskalo. Vzdušje je postalo električno, rahlo razbeljeno, razigrano. Sandra je že razdeljevala stražarske izmene. Vsako dežurstvo bo trajalo dve uri: par otrok in eden odrasel. Noč bo dolga. Jaz sicer nisem imela uradne zadolžitve, a sem ostala blizu. Ponoči se bo krstil novi vod mladih skavtov. Mešanica vode, čokolina, soli in kečapa je brbotala v posodi – ritualna zmes za požiranje ob zatisnjenih očeh. Namrdnila sem se.
Straže so se menjavale. Otroci so šepetali, tekli, pazili na zastavo, ki je plapolala ob robu jase. Vsi so bili na trnih. Zrak je bil nasičen z nečim, kar je bilo več kot igra. V njih je raslo zavedanje, da je ta večer drugačen. Preizkušnja.
In potem, nekje med vsem tem, je izginil zgornji del mojih kopalk. Sušila sem jih na vhodu šotora. Nihče ni priznal, da jih je vzel. Nekaj v meni je zavrelo.
Okoli enih ponoči je zastava res izginila. »ZASTAVO SO UKRADL!« je nekdo zakričal, glasno, panično, z rezom skozi noč. Vsi so se zbudili. Manjše skupine otrok so z baterijami preiskovale okolico. Meta je vpila ukaze, Matej je tekel s svetilko po robu jase. Stegovodja je iskal sledove. Sandra je bila tiho. In potem – nenadoma iz teme: »No, no, nooo … kje imate stražo?!«
Otroci so poskočili, nekateri se zahihitali.
»To je Švalda,« je rekla Meta, »sosednji steg. Vedno kaj ušpiči. Je skavtska legenda, rečemo mu tudi 'Hudomušni medved'.«
Šotor, tuj šotor, tisti na robu jase, ki se je ves čas bohotil in sprožal nelagodje v meni – je bil njegov. Priznam, odleglo mi je. Švalda je imel poseben talent za prestopanje meje, ne da bi jo res prestopil. Bil je nekaj med klovnom in varuhom tradicije: pripovedoval je očetovske vice, se šalil na lasten račun in prinesel s sabo zbadljivo toplino, ki je otrokom ugajala.
»Prav ste slišali,« je rekel. »Zastava je pri meni. Mislil sem si, da vas pridem malo pogledat, kako vam gre. Pa naredim še krst novincev, ker veste — prava disciplina se začne ponoči!«
Otroci so se smejali, poskakovali. Navdušenje jih je preplavilo. To, kar je bilo še pred trenutkom čakanje, je zdaj postalo gledališče, predstava. Iniciacija.
Vsak novinec je moral zaužiti požirek tiste grozne mešanice, ki je še nedavno brbotala na ognju. Po besedah Švalde ima mešanica vedno teksturo sotiranih črvov, mariniranih pajkovih bedrc in pohanih muh, z aromo poražene torte. Mali skavti so si hihitaje čistili jezike z velikimi požirki malinovca. Imena so bila kmalu razglašena: Hrabra Veverica. Glasna Srna. Neustrašen Zajec in podobno. Vzdušje se je dvigovalo, čeprav so imeli že vsi temne podočnjake. Oči so jim žarele. Srkali so dogodek, kot bi vedeli, da se ne bo več ponovil.
Potem so se postavili v krog. Sandra je dvignila roke in začela glasno: »Hvala ti, Gospod, za ta dan in za preizkušnje, ki krepijo duha. Za bratstvo in sestrstvo, za red, za čistočo, za spodobnost.«
Meta se ji je glasno pridružila. Matej je mrmral, stegovodja je stal s sklonjeno glavo. Švalda je zamižal, kot da mu je to domače. Zvenelo je kot nekaj med molitvijo in obsodbo. Zdelo se mi je, da nekje vmes pada razsodba – o meni.
Ko so otroci odšli spat, smo odrasli ostali še nekaj trenutkov pri ognju. Meta je prinesla papir s seznamom – naročila za nove Kroje. Stegovodja je prebiral: »Za Mateja enega, dva še za prostovoljca iz prejšnjega tabora ... ter enega za Manjo.«
»Manjo?« je Sandra zalajala ime v noč. »Njej ne pripada Kroj. Ne po vsem tem. Kopalke? Tako vedenje?«
»Ja, imaš prav. Res ni bilo najbolj primerno,« je dodala Meta. »Morda bi bilo bolje, da si najprej zasluži pripadnost.«
»Nisem prosila za Kroj,« sem rekla, mirno. »Ampak hvala. Izkušnja mi bo ostala.«
»Ni treba vsega tako dramatično jemati, Manja,« je dodal stegovodja. »Samo ... nasvet za drugič. Pazi, kaj in kje sušiš, kaj nosiš ... tukaj smo malo bolj občutljivi.«
Sandra ni odnehala. »Te kopalke niso bile zgolj neprimerne. So žalitev. Primerno bi bilo, da jih izročiš, da se podobno ne ponovi.«
»Torej naj jih kar dam tebi, ali kaj?« sem vprašala, z ostrino v glasu. »Svoje kopalke? Naj se ti opravičim, ker … kaj?«
Meta je sedela tik ob meni. »Če hočeš biti del tega, kar tukaj gradimo in učimo, potem ja. Dokaži, da razumeš spoštovanje.«
»To, za kar me prosiš … no, kar mi ukazujete, ni spoštovanje. To je ponižanje.«
»To je vrednost, ki je ti ne razumeš. Ker nisi ena izmed nas,« je spustila skozi nos Sandra. »In če hočeš biti, moraš pokazati voljo. Se malo pokesati.«
»Pokesati? Aha.« Jeza je rasla v meni, plezala mi je po želodcu in žarela v licih. Ne, tudi približno ne bom dovolila, da me nekdo javno ponižuje za dejanje, ki ni bilo storjeno namerno ali z namero slabega.
»V redu,« sem rekla, čeprav ni bilo v redu. Stegovodja je izdahnil in vstal. Morda, ker se je hotel izogniti nadaljnjemu prepiru, ali samo pogledu žene. Gledala sem ga in na sebi čutila ostale poglede. Čakali so, da naredim, kar so zahtevali. In prav v tem trenutku se je moja jeza transformirala v maščevalnost. Sem ... sem prišla po nove izkušnje. Po nekaj, kar bom lahko zapisala v življenjepis, da ne bo tako reven. Izkušnjo sem dobila, samo ne tako, ki bi mi koristila na kakšnem razgovoru za službo. Ali pač? Vedela sem, da se bom postavila zase, in sem se.
Vstala sem. S prsti sem segla pod kratke hlače. Te so sicer ostale na meni, iskala sem nekaj drugega. Z občutkom sem odvezala trakova. Najprej na levem boku in nato na desnem. Tkanina je popustila. Spodnji del kopalk sem potegnila izpod blaga. Bil je še topel. Rahlo vlažen. Dišal je po reki in po meni. Malo telesa, nič umetnega.
Stisnila sem jih v dlan, naredila korak naprej. Matej je tiho izdihnil. Ne vem, ali od zadrege ali ker je upal, da jih bo dobil on. Meta je zadrževala pogled, Sandra pa je bila zmagoslavna – prepričana, da jih bom dala njej. Stegovodja me je gledal – ne vem, če s sočutjem ali z nelagodjem. Stopila sem čisto do njega. Prijela sem njegovo zapestje, ga dvignila – in mu kopalke položila v dlan. Počasi. Odločno. Gledal me je navzdol in jaz sem zrla vanj.
Meta je odprla usta, Sandro je prestregel Švalda — in Matej? No, on je zaklel. Mastno. Umaknila sem se ritensko in stegovodja je stal z mojimi kopalkami v dlani.
Nisem šla v šotor. Zavila sem levo, mimo jase, po poti, ki pelje do roba gozda. Hodila sem nekaj minut. Se ustavila. Zajela sapo. Srce sem čutila v temenu. Okoli mene je šepetal gozd, v meni pa je vrelo. To res ni moje okolje. Teme se sicer več ne bojim, a če bom ostala, me bo preplavila. Nisem bežala od njih in tudi v sebi ne bežim. Vračam se. V mislih, besedah in dejanjih, kot bi to rekla Sandra med kakšno izmed svojih izpovedi greha.
Najprej sem hotela v svojo spalko, pa sem z roba poti ujela prizor: Meta je zmajevala z glavo, Sandra je nekaj sikala, Matej je gledal v tla, Švalda se je praskal po vratu in ni vedel, kam s seboj. Meta je nato pristopila k svojemu možu z vanj uperjenim prstom. Nisem razločila besed, samo tone. Opazovala sem ga. Stegovodja je še vedno držal kopalke, Meta je hotela, da jih izroči njej. In potem – ko sem mislila, da sem že videla vse – jih je stegovodja stisnil v pest in pospravil v svoj žep.
Ta noč je bila moja zadnja. In to smo vsi – nekje globoko v sebi – že čutili.
Ker nisem vedela, kam naj grem, sem se usmerila proti koči. Šla sem v smeri zadnje terase, kjer je džakuzi. Še vedno je bil pokrit s ponjavo. Tisti zložljivi stol je izginil. Zato sem sedla na rob korita, v katerem so se zbirali deževnica in ostanki brozge, ki je ostala od pranja zelenjave in podobnega. V Martuljku nič ne zavržejo, vse ima svoj namen. Minilo je že vsaj pol ure, razmišljala sem, ali naj pokličem mamo, da pride zdaj pome, ali naj to storim zjutraj. Odločila sem se za slednje. Zdaj sigurno spi.
Na gladini stoječe, z algami preraščene vode sem zagledala odsev luči. Nekdo je postopal po kuhinji, odprl vrata terase.
»Hej, Manja. Em … prihajam v miru. Si za en drink?«
[🔍Lov na morilca se zaključi naslednjo soboto.]
💀 Zadnja priložnost, da se vključiš v igro. Če si misliš, da veš, kdo je morilec – povej.
Klikni, všečkaj, komentiraj.
Sledi sledem. In ne zaupaj nikomur. 🕵️♀️
![[𝘕𝘢𝘨𝘳𝘢𝘥𝘯𝘢 𝘪𝘨𝘳𝘢: 𝘓𝘰𝘷 𝘯𝘢 𝘮𝘰𝘳𝘪𝘭𝘤𝘢, 5. 𝘥𝘦𝘭]‼️Zgodba 𝙐𝙩𝙤𝙥𝙡𝙟𝙚𝙣𝙖 𝙨𝙧𝙚𝙙𝙞 𝙜𝙤𝙯𝙙𝙖 se približuje vrhuncu – danes objavljamo peti, pre...](https://img5.evepla.com/670/553/122134538906705533.jpg)
